Kako nastane sinhronizacija?

Kaj je sinhronizacija?

Sinhronizacija je postopek, pri katerem se izvirni govor v filmu, risanki ali seriji nadomesti z govorom v drugem jeziku. Posneti dialogi se časovno in izrazno uskladijo s sliko, premikanjem ust, gibi likov ter dogajanjem v prizoru.

Pri podnapisih lahko prevajalec besedilo skrajša in ga prikaže v nekaj vrsticah. Pri sinhronizaciji pa mora slovenski stavek trajati približno toliko časa kot izvirni govor. Upoštevati je treba tudi ritem prizora, premore, poudarke, vzdihljaje, smeh in druge glasovne odzive.

Cilj ni popolno ujemanje vsakega zloga z vsakim premikom ust. Pomembno je, da so začetek in konec replike, poudarki ter najbolj vidni gibi ust dovolj usklajeni, da gledalca razlika ne zmoti.

Tri vrste ujemanja

Pri kakovostni sinhronizaciji se hkrati preverja več vrst ujemanja: časovno ujemanje začetka in konca replike, vizualno ujemanje z gibi ust in telesa ter vsebinsko in igralsko ujemanje pomena, čustev in ritma govora. Pri animiranih likih popolna fonetična natančnost navadno ni potrebna, pri bližnjih posnetkih obraza pa postane bistveno pomembnejša.

Kako nastane slovenska sinhronizacija?

Postopek se začne, ko distributer, televizija, pretočna platforma ali drug naročnik pridobi pravice za pripravo slovenske različice in delo zaupa izbranemu studiu.

Studio praviloma prejme:

• izvirno različico filma ali posamezne prizore,
• scenarij oziroma dialoge,
• podatke o likih in časovne oznake,
• izgovorjavo imen in terminološka navodila,
• besedila pesmi in morebitno glasbeno gradivo,
• pojasnila šal, kulturnih posebnosti in strokovnih izrazov,
• navodila imetnika pravic,
• zvočno podlago z glasbo in učinki brez izvirnih dialogov,
• tehnične zahteve za končno oddajo.

Pri večjih in še neobjavljenih filmih je gradivo pogosto močno zaščiteno. Slika je lahko slabše kakovosti, prekrita z vodnimi žigi ali dostopna samo določenim sodelavcem. Igralci lahko zato vidijo le prizore, v katerih nastopa njihov lik, medtem ko imata režiser in prevajalec navadno širši pregled nad zgodbo.

Postopek ni vedno popolnoma zaporeden. Prevajanje, izbira glasov in druge priprave lahko potekajo hkrati.

Trajanje je odvisno od obsega in zahtevnosti projekta. Jernej Kuntner je za en kino film opisal približno tri tedne dela po potrditvi slovenskih igralcev. Na TV Slovenija pa so navedli, da lahko priprava serije s približno petdesetimi epizodami traja najmanj eno leto. Enotnega roka zato ni.

Prevod in priredba dialogov

Prevajanje za sinhronizacijo je ena najzahtevnejših oblik avdiovizualnega prevajanja. Prevajalec ne prevaja samo pomena zapisanih povedi, temveč mora ves čas spremljati tudi sliko.

Slovenski dialog mora:

• ohraniti pomen prizora,
• biti primerne dolžine,
• slediti ritmu izvirnega govora,
• upoštevati vidne premike ust,
• ustrezati gibom in čustvom lika,
• zveneti kot naraven govor,
• biti razumljiv ciljnemu občinstvu.

Dobesedni prevod zato pogosto ni najboljša rešitev. Če je slovenska poved predolga, jo je treba skrajšati. Če je prekratka, jo je včasih treba dopolniti. Pri bližnjih posnetkih obraza je pomembno tudi, kdaj lik odpre in zapre usta ter kateri glasovi so pri tem najbolj vidni.

Prevajalec mora poleg dialogov upoštevati še vzklike, smeh, jok, vzdihljaje in druge odzive. Ti so del igralske interpretacije in vplivajo na ritem prizora.

Šale, besedne igre in imena

Šale, fraze in besedne igre pogosto nimajo neposrednega slovenskega ustreznika. Namesto dobesednega prevoda je zato treba poiskati rešitev, ki pri slovenskem občinstvu doseže podoben učinek.

Včasih se prilagodijo tudi imena likov, krajev ali ponavljajoče se fraze. Takšne odločitve so lahko povezane z uredniško politiko, prepoznavnostjo blagovne znamke in zahtevami imetnika pravic. Večje tuje produkcije lahko zahtevajo pojasnilo slovenskih prilagoditev ali njihov povratni prevod.

Pomembno je, da priredba ostane zvesta značaju lika in smislu zgodbe. Lokalizacija naj delo približa slovenskemu gledalcu, ne da bi iz njega naredila povsem drugo zgodbo.

Knjižni jezik, sleng in narečja

Pri uporabi narečij ni enotnega pravila za vse slovenske sinhronizacije.

TV Slovenija narečja in izrazite naglase uporablja le izjemoma, med drugim zaradi nevarnosti ustvarjanja stereotipov. Pri nekaterih kino sinhronizacijah pa se sleng in narečja uporabljajo bolj svobodno. Jernej Kuntner poudarja, da mora biti narečje izbrano z razlogom ter povezano z značajem lika in zgodbo.

Obe možnosti sta lahko ustrezni. Pomembno je, da je jezikovna odločitev premišljena in dosledna, ne zgolj naključna dodatna šala.

Pesmi

Prevajanje pesmi je poseben del sinhronizacije. Slovensko besedilo mora poleg pomena upoštevati melodijo, ritem, število zlogov, poudarke in pogosto tudi rimo.

Govorni in pevski glas istega lika nista nujno delo istega izvajalca. Če izbrani igralec ne poje ali njegov pevski glas ne ustreza zahtevam pesmi, lahko pevski del posname drug izvajalec s podobno barvo glasu.

Izbor glasov in avdicije

Izbira igralca ni odvisna samo od tega, ali je njegov glas podoben izvirnemu.

Pomembni so tudi:

• barva in register glasu,
• starost ter značaj lika,
• igralska prepričljivost,
• sposobnost hitrega prilagajanja,
• jasna izgovarjava,
• občutek za ritem in čas,
• izkušnje s sinhronizacijo,
• razpoložljivost pri daljših serijah,
• morebitne pevske sposobnosti.

Pri pomembnejših vlogah studio pogosto pripravi glasovne preizkuse. Več igralcev posname isti prizor, posnetke pa pregleda režiser, naročnik ali imetnik pravic. Pri večjih mednarodnih produkcijah je lahko končna izbira slovenskega glasu potrjena v tujini.

Igralec z glasom ne posnema samo zvoka izvirnega igralca, temveč mora lik tudi odigrati. Z glasom izraža starost, razpoloženje, energijo, humor, strah in druge značajske lastnosti.

Pri otroških likih se lahko pojavi dodatna težava: glas mladega igralca se med nastajanjem večletne serije spremeni. Če je potrebna zamenjava, mora novi glas ohraniti čim več zvočne in značajske kontinuitete lika.

Režija ter snemanje

Režiser sinhronizacije skrbi, da vsi posamezni glasovi skupaj tvorijo enotno in prepričljivo zgodbo. Dobro mora poznati celoten film, odnose med liki in namen posameznega prizora.

Med snemanjem igralca usmerja pri:

• interpretaciji lika,
• čustvenem izrazu,
• tempu govora,
• poudarkih in premorih,
• izgovarjavi imen,
• časovnem ujemanju s sliko,
• povezovanju z že posnetimi glasovi.

Snemanje po krajših odsekih

Film ali epizoda se praviloma ne snema v enem kosu, temveč po krajših prizorih oziroma odsekih. Igralec lahko isto repliko posname večkrat. Posamezni poskus se označi kot različica posnetka, režiser in tonski mojster pa sproti izbereta ali označita najprimernejšo izvedbo. Tako je mogoče pozneje hitro poiskati najboljši posnetek in ga natančno umestiti k sliki.

Igralec v studiu spremlja sliko, posluša izvirni govor in bere prirejeno slovensko besedilo. Posamezen prizor lahko ponovi večkrat, dokler se interpretacija in časovno ujemanje ne približata želenemu rezultatu.

Glasovi se večinoma snemajo posamično. Igralci, ki v filmu vodijo skupen pogovor, se zato med snemanjem morda sploh ne srečajo. Režiser mora kljub temu poskrbeti, da njihove replike zvenijo kot naraven dialog.

Takšen način dela omogoča natančno popravljanje posameznih stavkov in lažje usklajevanje urnikov, vendar od igralca zahteva veliko zbranosti in domišljije. Odzvati se mora na sogovornika, ki ga v studiu pogosto ni.

Tonski mojster skrbi za pravilno postavitev mikrofona, ravni in čistost posnetka, predvajanje ter hitro ponavljanje odsekov in označevanje posameznih posnetih različic.

Tonska obdelava in končni miks

Po snemanju se začne postprodukcija. Posamezni posnetki se pregledajo, izberejo in natančno umestijo na pravo mesto v filmu.

Pri obdelavi se:

• izberejo najboljše različice replik,
• odstranijo neželeni šumi in tehnične napake,
• prilagodijo zamiki in dolžine posnetkov,
• uskladita glasnost in zvočna barva glasov,
• preveri ujemanje s sliko,
• slovenski govor poveže z glasbo in zvočnimi učinki.

Za pripravo končne različice studio običajno uporablja ločeno zvočno podlago, ki vsebuje glasbo in učinke, ne pa izvirnih dialogov. Slovenski glasovi se nato zmešajo s to podlago.

Pri končnem pregledu se preveri, ali manjka kakšna replika, ali so imena pravilno izgovorjena, ali govor časovno ustreza sliki ter ali je razmerje med dialogi, glasbo in učinki uravnoteženo.

Končna različica je nato poslana naročniku oziroma imetniku pravic. Ta jo lahko potrdi ali zahteva dodatne popravke.

Tehnična oddaja

Končna oddaja lahko vključuje več različic zvoka, na primer stereo in večkanalni miks, ločeno sled slovenskih dialogov ter zahtevane spremljevalne podatke. Naročnik lahko določi format datotek, razpored zvočnih kanalov, glasnost, poimenovanje datotek in vsebino slovenske odjavne špice. Pred oddajo se zato poleg vsebine preverijo tudi vsi tehnični podatki.

Kino, televizijske in pretočne različice

Kino, televizija in pretočne platforme lahko uporabljajo isto slovensko sinhronizacijo, če so zanjo urejene pravice, če je ohranjen ustrezen zvočni material in če različica izpolnjuje tehnične zahteve novega medija.

Ni pa vedno tako.

Kino sinhronizacije večjih filmov so pogosto povezane s strogim mednarodnim postopkom potrjevanja glasov, prevodov in končnega zvoka. Televizijske sinhronizacije so lahko del obsežnih serij z velikim številom epizod in lastnimi uredniškimi ter jezikovnimi pravili. Pretočna platforma pa lahko obstoječo različico prevzame ali naroči novo, odvisno od razpoložljivih pravic, tehničnih datotek in svojih zahtev.

Oznake, kot so »kino različica«, »televizijska različica«, »DVD-različica« ali »pretočna različica«, zato ne opisujejo samo mesta predvajanja. Pomagajo tudi razlikovati med posameznimi slovenskimi izvedbami istega naslova.

Zakaj ima isti naslov včasih več sinhronizacij?

Nov prevod in nova igralska zasedba še ne pomenita nujno, da je bila starejša različica slaba. Razlogi za ponovno sinhronizacijo so lahko pravni, tehnični, uredniški ali ustvarjalni.

Nova različica lahko nastane, ker:

• novi distributer ali platforma nima pravic do stare sinhronizacije,
• starega zvočnega zapisa ali njegovega končnega miksa ni več mogoče dobiti,
• je ohranjena različica tehnično poškodovana ali ne ustreza sodobnim zahtevam,
• gre za drugačno montažo, podaljšano različico ali predelavo filma,
• se spremenijo prevod, imena likov ali uredniške smernice,
• prvotni igralci niso več dosegljivi,
• se glas otroškega igralca spremeni,
• imetnik pravic zahteva novo izbiro in potrditev glasov,
• je nova različica namenjena drugemu mediju ali naročniku.

Zato lahko gledalci isti lik poznajo z različnimi slovenskimi glasovi. Za nekoga je prava televizijska različica iz otroštva, drugi pa je naslov prvič spoznal v kinu, na DVD-ju ali pretočni platformi.

Pomen ohranjanja starejših slovenskih sinhronizacij

Starejše sinhronizacije niso samo alternativne zvočne različice filmov in risank. So del slovenske jezikovne, igralske in medijske zgodovine.

V njih so ohranjeni:

• glasovi slovenskih igralcev,
• prevajalske in jezikovne rešitve določenega obdobja,
• starejši načini govora in igranja,
• različne režijske ter studijske prakse,
• spomini več generacij gledalcev.

Pri ohranjanju ni pomemben samo zvočni zapis. Dragoceni so tudi podatki o tem, kdo je sodeloval, kdaj in za kateri medij je različica nastala, kdo jo je prevedel in režiral, v katerem studiu je bila posneta ter iz katerega vira je ohranjena.

Brez takšnih podatkov lahko posnetek ostane, njegova zgodovina pa se sčasoma izgubi.

Sistematično dokumentiranje naslovov, glasov, studiev, različic in virov zato pomaga ohranjati pomemben del slovenske avdiovizualne dediščine ter priznanje ustvarjalcem, katerih delo je bilo pogosto slišano, vendar v javnosti ni bilo vedno ustrezno zabeleženo.