Glasovi, ob katerih so odraščale generacije
Slovenska sinhronizacija ni nastala v enem studiu in nima ene same začetne letnice. Njeno zgodbo sestavljajo razvoj slovenskega filma, televizije in animacije, delo prevajalcev in igralcev ter poznejši razmah zasebnih studiev, domačega videa, kina in digitalnih platform.
Foto: Milan Kumar. Vir: Wikimedia Commons. Javna domena.
Zgodba se začne še pred televizijskimi risankami
Kinematograf Edison ter arhivske oznake Vesna filma, Triglav filma in Viba filma ponazarjajo razvoj okolja, iz katerega je zrasla slovenska avdiovizualna produkcija.
Filmska sinhronizacija kot tehnika se je začela uveljavljati ob koncu dvajsetih let 20. stoletja: leta 1928 so pri filmu The Flyer poskusno sinhronizirali nemški dialog z gibi ust, leto pozneje pa je Radio Pictures film Rio Rita sinhroniziral v španščino, nemščino in francoščino. Slovenska predzgodovina te zgodbe pa seže še dlje – v nastajanje domačega filmskega okolja, brez katerega poznejšega razvoja ne bi bilo.
Ko govorimo o zgodovini slovenske sinhronizacije, je pomembno ločiti dve stvari. Triglav film, Filmservis, Viba film in Vesna film niso bili vsi studii za sinhronizacijo v današnjem pomenu besede. So pa ustvarili filmsko, tehnično, distribucijsko in zvočno okolje, brez katerega se slovenska avdiovizualna produkcija ne bi mogla razvijati.
Šele pozneje je z razvojem televizijskega otroškega programa postala posebej pomembna lokalizacija tujih risank – prevod dialogov, režija govora, snemanje slovenskih igralcev in priprava končnega slovenskega zvočnega zapisa.
Od rednih projekcij do prve slovenske filmske tovarne
Pred profesionalno filmsko produkcijo so morali nastati stalni prostori za prikazovanje filmov in prvi poskusi organizirane domače filmske dejavnosti.
Od Rovškovega poskusa do prvega stalnega kina
Fotograf Davorin Rovšek je leta 1906 poskusil v Ljubljani vzpostaviti stalni kinematograf. Filme je najprej predvajal v veliki dvorani Grand hotela Union, nato v dvorani nekdanjega hotela Ilirija na Kolodvorski ulici, vendar se njegov poskus ni obdržal.
Maja 1907 je začel delovati Kinematograf Edison, prvi kino v Ljubljani, ki je dejansko postal stalen. S tem je film dobil stalnejši prostor in občinstvo, redne projekcije pa so postale del mestnega kulturnega življenja.
Slovenija film
Filmski pionir Veličan Bešter je leta 1922 ustanovil podjetje Slovenija film, ki ga Slovenski filmski center označuje kot prvo slovensko filmsko tovarno.
Poimenovanje »filmska tovarna« je bilo zgodovinsko ime Beštrovega ateljeja; šlo je za prvo slovensko filmsko podjetje. Ta korak pomeni zgodnji začetek organizirane domače filmske dejavnosti – več kot dve desetletji pred ustanovitvijo Triglav filma in povojno vzpostavitvijo profesionalnega slovenskega filmskega sistema.
Triglav film, Vesna film, Filmservis in Viba film
Preden je sinhronizacija postala vsakdanji del otroškega televizijskega programa, je bilo treba v Sloveniji najprej zgraditi lastno filmsko industrijo.
Triglav film
Triglav film je bil ustanovljen leta 1946 in je postal nosilec slovenske profesionalne filmske produkcije. V njegovem okviru je leta 1948 nastal Na svoji zemlji, prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film, pozneje pa filmi, kot so Kekec, Vesna in Dolina miru.
Za našo zgodbo je posebej zanimivo, da se je znotraj Triglav filma razvijala tudi domača animacija. Leta 1952 je nastal 7 na en mah, ki ga Slovenska kinoteka označuje kot prvi slovenski animirani film v profesionalni produkciji.
Vesna film
Istega leta je bilo ustanovljeno tudi Podjetje za razdeljevanje filmov, pozneje preimenovano v Vesna film. Njegova osnovna vloga je bila distribucija: skrbelo je, da so filmi prišli do kinodvoran in gledalcev.
Vesna film zato na tej strani ni predstavljen kot sinhronizacijski studio, temveč kot pomemben del takratnega filmskega sistema. Distribucija je namreč vedno odločala tudi o tem, katere tuje vsebine so sploh prišle na slovenski trg.
Filmservis
Leta 1956 je tehnična baza Triglav filma ustanovila Filmservis, ki je zagotavljal snemalne studie, opremo in tehnične storitve domačim in tujim filmskim produkcijam. V njegovih ateljejih je bilo med letoma 1959 in 1964 posnetih 35 filmov.
Takšna tehnična baza – snemalni prostori, kamere, laboratorij in zvok – je bila pomemben temelj profesionalnega dela z avdiovizualnim gradivom.
Viba film
Slovenski filmski ustvarjalci so junija 1956 ustanovili Viba film, ki se je razvil v osrednje slovensko produkcijsko podjetje. Po stečaju Triglav filma leta 1966 je Viba prevzela njegove ateljeje, prostore in laboratorij, leta 1975 pa se je Triglav film formalno združil z Viba filmom.
Viba se je pozneje preoblikovala v tehnično bazo nacionalne filmske produkcije z opremo za snemanje ter slikovno in zvočno postprodukcijo. Tako predstavlja pomembno povezavo med starim filmskim sistemom in sodobno avdiovizualno produkcijo.
Prvi slovenski animirani film v profesionalni produkciji. Režija: Saša Dobrila. Produkcija: Triglav film. Baza slovenskih filmov.
Triglav film ni snemal samo igranih filmov
Za zgodovino vsebin za otroke je posebej pomemben razvoj lutkovnega animiranega filma. Po vrnitvi iz Prage se je Saša Dobrila z majhno ekipo lotil svojega prvega filma 7 na en mah. Zanj je napisal scenarij, izdelal scene in lutke, lutke animiral, film režiral in zmontiral. Leta 1952 je tako nastal prvi slovenski animirani film v profesionalni produkciji.
Začetki niso bili tehnično preprosti. Oprema Triglav filma je bila v začetku petdesetih let večinoma zastarela in filmske aparature so morali prilagajati za snemanje sličice za sličico. Še istega leta je sledil Vitez in koš, pri katerem se je lutkovna animacija prepletla z igranim filmom. Leta 1959 je Triglav film ustanovil poseben lutkovni oddelek, ki je omogočil rednejšo in bolj načrtno produkcijo.
Pri teh projektih so sodelovali scenaristi, režiserji, animatorji, snemalci, glasbeniki in tonski mojstri; med sodelujočimi se pojavljata tudi Tone Pavček in Janez Menart. To še ni zgodovina sinhronizacije tujih risank v današnjem smislu, je pa pomemben predhodnik: doma se je že razvijalo profesionalno znanje o animaciji, ritmu slike, dialogu, glasbi in zvoku.
Ko je risanka prišla v dnevno sobo
Za množično slovensko sinhronizacijo tujih otroških vsebin je bil odločilen razvoj televizije.
TV Ljubljana začne redno oddajati
11. oktobra 1958 je TV Ljubljana, tedaj še TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati. Takrat je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizijskih sprejemnikov, program pa je obsegal približno 19 ur mesečno. Televizija je nato v naslednjih letih postala pomemben del vsakdanjega življenja.
Razbojnik Rumcajz – zgodnji mejnik slovenske sinhronizacije
Televizija Ljubljana je leta 1968 pripravila slovensko različico češke risanke Razbojnik Rumcajz. Strokovna literatura jo navaja kot prvo risanko, sinhronizirano v slovenščino.
Peter Povh in sistematičnejši razvoj tujega otroškega programa
RTV-jev zgodovinski pregled navaja, da je leta 1974 na televizijo prišel Peter Povh, prvi redaktor za tuji program, namenjen otrokom. Iskal je kakovostnejše evropske risanke, pri najmlajših gledalcih pa je nastal praktičen problem: podnapisov še niso mogli brati. Tuje risanke je bilo zato treba sinhronizirati.
Peter Povh se je spominjal, da je bila prva risana serija, ki so jo v njegovem obdobju sinhronizirali, Simon v deželi risb s kredo, glas pa ji je posodil Janez Hočevar – Rifle.
Kratke sinhronizacije postanejo rednejše
V drugi polovici sedemdesetih let so sinhronizirali predvsem kratke risanke, dolge od pet do deset minut, v katerih ni bilo veliko dialoga. Zgodbo je pogosto vodil en pripovedovalec. Med zgodnjimi naslovi so bile Cvetlične zgodbe, Mala čebelica, Pravljice o čarobni žogi, Simon v deželi risb s kredo, Stare japonske pravljice ter Jakec in čarobna lučka.
Čebelica Maja – prva daljša, polurna sinhronizirana risanka
Leta 1977 so v studiu Viba film sinhronizirali Čebelico Majo, prvo daljšo, polurno risanko, sinhronizirano v slovenščino. Več dialoga je pomenilo tudi več igralcev, zato je ta projekt pomenil pomemben prehod od zgodnejšega pripovedovalskega načina k večglasni igralski sinhronizaciji.
Živ žav postane generacijski ritual
Spomladi 1981 je na prvem programu zaživel 50-minutni nedeljski pas risank Živ žav. Njegov pomen ni bil samo v količini risank, temveč tudi v uredniškem poudarku na kakovostni sinhronizaciji in knjižni slovenščini. Za številne gledalce so slovenski glasovi od takrat neločljivo povezani z junaki njihovega otroštva. V štirih desetletjih predvajanja je oddaja večkrat spremenila tudi svojo vizualno podobo, ime Živ žav pa je ostalo prepoznaven del slovenskega otroškega televizijskega programa.
Ko podnapisi za najmlajše niso bili dovolj
RTV-jev zgodovinski pregled navaja, da je leta 1974 na televizijo prišel Peter Povh, prvi redaktor za tuji program, namenjen otrokom. Eden njegovih prvih predlogov je bil sistematičnejši uvoz novih risank in njihova sinhronizacija v slovenščino.
Razlog je bil zelo praktičen: predšolski otroci podnapisov še niso mogli brati. Če naj bi tuje risanke zares dosegle najmlajše gledalce, jih je bilo treba predstaviti v slovenščini. Povh je pri izboru iskal kakovostne in otrokom primerne zgodbe ter se posebej oziral po evropskih produkcijah. Med naslovi, ki jih je v tem obdobju pripeljal na slovensko televizijo, so bili tudi Medved Uhec, A je to! ter Pipi in Melkijad.
Obseg dela je bil velik. Po Povhovih spominih je lahko ena minuta končne sinhronizirane risanke zahtevala približno eno uro dela, približno pet let pa je trajalo, da je televizija ustvarila dovolj veliko zalogo sinhroniziranih risank za redno predvajanje. Ta proces je postavil temelje programu, iz katerega je pozneje zrasel tudi Živ žav.
Jurij Souček – glas, ki je postal del otroštva
Jurij Souček je sinhroniziral več kot 150 risank. Začel je s Čebelico Majo, v kateri je posodil glas Flipu, pozneje pa je ustvarjal glasove tudi za Palčka Smuka, Maksipesa Fika, Jakca in čarobno lučko ter Pipija in Melkijada. Risanke je tudi prevajal, Palčka Smuka pa je v osemdesetih letih režiral.
Njegovo delo lepo pokaže, kako ustvarjalna je lahko lokalizacija. Znameniti zaključek »In odpujsala sta domov« iz Pipija in Melkijada je nastal po njegovi domislici, pri Jakcu in čarobni lučki pa je sam posnel kar enajst različnih glasov.
Otroške vsebine, ki so postale del kolektivnega spomina
Z razvojem otroškega programa so risanke in druge otroške vsebine postale stalnica slovenskih televizijskih sporedov. Pri nekaterih so slovenski glasovi postali neločljiv del likov, druge pa so zaznamovali pripovedovalec, malo dialoga ali predvsem sama slika. Skupaj so ustvarile televizijski svet, ki se ga spominja več generacij gledalcev.
Naslovi, povezani z zgodnjimi slovenskimi interpretacijami
Med najbolj zapomnjenimi so Čebelica Maja, Palček Smuk, Pipi in Melkijad, Jakec in čarobna lučka, Maksipes Fik in Medved Uhec. Pri več teh naslovih je pomemben pečat pustil Jurij Souček, Peter Povh pa je med risankami, ki jih je pripeljal na televizijo, posebej omenjal tudi A je to!.
Za slovenskimi različicami niso stali le igralci pred mikrofonom. Peter Povh med pomembnimi imeni te širše televizijske tradicije omenja tudi prevajalko Dušanko Zabukovec, pesnika Ervina Fritza, ki je prepesnil številne pesmi za risanke, igralko, prevajalko in režiserko sinhronizacij Majo Sever ter urednico Andrejo Hafner.
Zabukovec je leta 1985 prejela nagrado TV Ljubljana za posebne dosežke pri prevajanju za sinhronizacijo risank. Maja Sever se prevajanju in sinhroniziranju risanih serij za TV Slovenija posveča že desetletja, v zadnjih letih pa tudi režiji. Andreja Hafner je po Povhu približno tri desetletja skrbela za izbor risank v Živ žavu in nadaljevala visoka uredniška merila. Njihovo delo pokaže, da kakovost slovenske različice nastaja v sodelovanju prevajalcev, avtorjev besedil, igralcev, režiserjev in urednikov.
Kultni naslovi v sporedih TV Ljubljana
Arhivski televizijski sporedi potrjujejo, da so gledalci na TV Ljubljana spremljali tudi številne druge danes kultne otroške naslove. Pri njih ne gre nujno za klasično večglasovno sinhronizacijo, zato jih tukaj navajamo kot del širšega televizijskega okolja.
To je pomembna razlika: nekatere risanke so imele veliko dialoga in so zahtevale več slovenskih igralcev, druge pa so temeljile predvsem na sliki, glasbi, zvočnih učinkih ali pripovedovalcu. Način slovenskega zvočnega opremljanja zato ni bil pri vseh naslovih enak, skupen pa jim je bil prostor v otroškem televizijskem programu.
Prav v takšnem programu so se skozi leta srečevale različne evropske in druge tuje produkcije. Ob njih se je utrjevala navada, da najmlajši zgodbe spremljajo v jeziku, ki ga razumejo, slovenski glasovi pa so postopoma postali pričakovan del televizijskega otroštva.
Sinhronizacija se preseli tudi na domači video in v zasebne studie
Po osamosvojitvi so se spremenili distribucija, televizijski trg in način, kako so slovenske različice prihajale do otrok.
Risanka postane izdelek za domačo zbirko
Video Art na svoji uradni strani navaja, da je na trgu prisoten od leta 1992 ter da je otrokom ponudil sinhronizirane risanke in s tem postavljal standarde za njihovo sinhronizacijo v Sloveniji.
VHS in pozneje DVD sta pomembno spremenila odnos do sinhronizacije: risanka ni bila več vezana na en televizijski termin. Slovenska različica je lahko ostala v domači zbirki in jo je otrok gledal znova in znova.
Sinhronizacija postane specializirana studijska dejavnost
Leta 1992 je bil ustanovljen Studio Ritem. Razvoj takšnih zasebnih avdioprodukcijskih hiš pomeni pomemben premik: snemanje slovenskih glasov postane specializirana storitev, ki jo lahko naročajo televizije, distributerji in filmske družbe.
V naslednjih desetletjih se je obseg slovenske sinhronizacije širil od televizijskih serij do velikih celovečernih animiranih filmov za kino. Delo je leta 2011 v Studiu Ritem dokumentiralo že povsem profesionaliziran postopek: prevod in prilagajanje besedila ustnicam, avdicije, snemanje, nadzor naročnikov ter končni zvočni miks.
Od prvega poskusa do novega vala kino sinhronizacij
Televizijska tradicija je bila že dobro uveljavljena, toda slovenska sinhronizacija celovečernih filmov je v kinematografe vstopala precej počasneje.
Asterix osvaja Ameriko
Leta 1995 je v slovenske kinematografe prišel prvi sinhronizirani celovečerni animirani film, Asterix osvaja Ameriko. Poskusu ni takoj sledil nov val – na naslednjo pomembnejšo slovensko kino sinhronizacijo so gledalci čakali sedem let.
Mišek Stuart Little 2
Po sedemletnem premoru je leta 2002 sledil Mišek Stuart Little 2. Od tega leta je število slovenskih sinhronizacij za kino začelo opazneje naraščati.
Čudežno potovanje
Slovenska različica Miyazakijevega Čudežnega potovanja je nastala v Studiu VPK ob financiranju distributerja AG Market. Igralci so bili izbrani na avdiciji, snemanje pa je trajalo 17 dni. Takratni Joker je projekt izpostavil kot kakovosten primer sodobne slovenske kino sinhronizacije.
Neverjetni
Leta 2004 je v slovenske kinematografe prišla slovenska sinhronizirana različica Neverjetnih. Ob izidu nadaljevanja je 24ur film označil kot prvi Disneyjev celovečerni animirani film, sinhroniziran v slovenščino – pomemben mejnik pri širjenju kino sinhronizacije.
Sinhronizacija postane del celodnevnega otroškega programa
Od posameznih oddaj in televizijskih terminov je slovenska sinhronizacija prešla v programsko okolje, kjer so bile otroške vsebine v slovenščini na voljo skozi velik del dneva.
Od televizijskega termina do celodnevnega programa
1. septembra 2011 je v okviru paketa POP NON STOP začel oddajati POP OTO. PRO PLUS ga je ob začetku predstavil kot prvi slovenski celodnevni sinhronizirani otroški program. Sinhronizirane risanke in oddaje tako niso bile več vezane samo na posamezen termin ali nedeljski pas, temveč so postale osnova samostojnega otroškega programa.
Novembra istega leta je v Sloveniji začel oddajati tudi Minimax. Ob začetku je bilo približno 90 odstotkov njegovega programa sinhroniziranega v slovenščino, napovedano pa je bilo, da bo decembra program v celoti sinhroniziran.
Televizije naročajo, specializirani studii snemajo
Z razvojem komercialnih televizij in otroških kanalov sinhronizacija ni več vezana na eno samo institucijo. Televizijska hiša lahko nastopa kot naročnik ali producent slovenske različice, dejansko snemanje pa opravi zunanji studio.
Lep dokumentiran primer takšnega sodelovanja je leto 2012, ko je POP OTO za serijo Mia in jaz pripravil javno iskanje slovenskega glasu, avdicije pa so potekale v Studiu Ritem. Primer lepo pokaže, kako so se naloge pri sinhronizaciji razdelile med naročnika, ki skrbi za program in promocijo, ter specializirani studio, ki izvede avdicijo in snemalni proces.
Več studiev, več platform – in več razlogov za arhiviranje
Današnja slovenska sinhronizacija je razpršena med televizijo, kino, fizične izdaje in spletne storitve.
Od televizijskega termina do ogleda na zahtevo
Nekoč je bila posamezna risanka vezana na televizijski spored. VHS in DVD sta jo preselila v domačo zbirko, digitalne storitve pa so gledanje še dodatno ločile od natančno določenega termina.
Od ene velike infrastrukture do mreže specializiranih studiev
Zgodnji slovenski film je temeljil na velikih produkcijskih in tehničnih sistemih. Danes lahko slovenska različica nastane v manjšem, specializiranem zvočnem studiu za domačega ali mednarodnega naročnika.
Slovenski zvočni zapis lahko preživi medij, podatki pa ne vedno
Slovenska različica se lahko z videokasete preseli na DVD ali s televizije na pretočno platformo, pri tem pa se podatki o režiji, studiu, prevodu in zasedbi pogosto izgubijo. Zato je dokumentiranje posamezne slovenske različice enako pomembno kot njen obstoj.
Kakovost jezika postaja del digitalne prihodnosti
Digitalizacija ni spremenila samo načinov, kako slovenske sinhronizacije nastajajo in prihajajo do gledalcev. Odpira tudi novo vprašanje: kakšna bo kakovost slovenskega jezika v času strojnega prevajanja in umetne inteligence.
Avgusta 2026 je Delo poročalo o opozorilih avdiovizualnih prevajalcev glede vse pogostejše uporabe strojnega prevajanja ter pogojev, ki lahko vplivajo na kakovost končnih besedil. V razpravi so prevajalci in jezikoslovci posebej poudarili pomen kakovostnih podnapisov, sinhronizacij in lektoriranih avdiovizualnih vsebin za slovenski jezik.
Takšne vsebine niso pomembne samo zaradi pravilnosti prevoda. Za številne gledalce predstavljajo reden stik s slovenščino, pri otrocih in mladih pa lahko prispevajo k širjenju besednega zaklada, razvijanju jezikovnega občutka in utrjevanju pismenosti.
Sodobni izziv zato ni več samo vprašanje, ali je slovenska različica določene vsebine dostopna, temveč tudi, ali je pripravljena v kakovostni, naravni in skrbno pregledani slovenščini.
Slovenska sinhronizacija ni le zamenjava izvirnega glasu. Je del zgodovine slovenskega filma, televizije, jezika in otroštva – sled generacij, ki so iste like spoznale po slovensko.
Viri in slikovno gradivo
- Portal digital de Historia de la traducción en España, Universitat Pompeu Fabra – začetki filmske sinhronizacije ob koncu dvajsetih let; The Flyer (1928) in večjezična sinhronizacija filma Rio Rita (1929): phte.upf.edu.
- Slovenski filmski center – Zgodovina slovenskega filma; mejniki 1907, 1922, 1946, 1956 in prehod od Triglav filma k Viba filmu: sfc.si.
- Filmski studio Viba film – zgodovina slovenskega filmskega sistema: vibafilm.si.
- Slovenska kinoteka – Saša Dobrila, pionir slovenskega filma: kinoteka.si.
- Baza slovenskih filmov – 7 na en mah (1952): bsf.si.
- Baza slovenskih filmov – Rudi Omota: prezrto poglavje slovenske kinematografije (2004): bsf.si.
- Baza slovenskih filmov / Društvo slovenskega animiranega filma: bsf.si.
- RTV 365 – zgodovina slovenske televizije: Dosje: Televizija.
- Prvi RTV Slovenija – 40 let televizijskega Živ žava: Sledi časa.
- Večer – Peter Povh o izboru risank, začetkih sistematičnejše sinhronizacije, obsegu studijskega dela in nastanku Živ žava: Risanke, dragocena čarovnija za otroke.
- Delo – Peter Povh; vir fotografije Vida Stanovnika, 2018: Zmajski most je padel v Ljubljanico. Z zmaji vred!.
- Delo – Peter Povh, Andreja Hafner, Dušanka Zabukovec, Ervin Fritz in Maja Sever; uredniška zgodovina Živ žava ter sodelavci pri prevodih in sinhronizaciji: Tistih 53 minut v nedeljo zjutraj.
- Društvo slovenskih književnih prevajalcev – Dušanka Zabukovec; nagrada TV Ljubljana za posebne dosežke pri prevajanju za sinhronizacijo risank (1985): dskp-drustvo.si.
- SNG Drama Ljubljana – Maja Sever; dolgoletno prevajanje in sinhroniziranje risanih serij za TV Slovenija ter režija risank: drama.si.
- Tinkara Belčič – Kakovost sinhronizacije in gledanost animiranih celovečernih filmov, diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede, 2010: dk.fdv.uni-lj.si.
- Žurnal24 – podatki Koloseja o primerjavi gledanosti sinhroniziranih in podnaslovljenih različic animiranih filmov, 2010: Risanke ja, filme nikakor.
- Tina Šlajpah – Sociolingvistična analiza sinhroniziranih animiranih filmov in risank, diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2012; kot prvo risanko, sinhronizirano v slovenščino, navaja Razbojnika Rumcajza iz leta 1968: slov.si.
- COBISS+ – bibliografski zapis Televizija Slovenija (takrat Televizija Ljubljana): COBISS+.
- Uradni list Republike Slovenije – Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS), 24. člen, o javnem predvajanju tujejezičnih igranih in risanih filmov, namenjenih predšolskim otrokom: uradni-list.si.
- GOV.SI – Jurij Souček in naslovi Čebelica Maja, Jakec in čarobna lučka, Maksipes Fik, Palček Smuk ter Pipi in Melkijad: Jurij Souček.
- Arhiv Gorenjskega glasa – televizijski sporedi TV Ljubljana kot dokaz predvajanja naslovov Lolek in Bolek (1966), Pika Nogavička (1971), Kalimero (1973), Profesor Baltazar (1977) in Smrkci v Živ žavu (1986): 1966, 1971, 1973, 1977 in 1986.
- Delo – Jurij Souček, zgodnje sinhronizacije in analogni način snemanja: »In odpujsala sta domov« je bila njegova ideja.
- AirBeletrina – odlomek iz Součkove avtobiografije Glej ga, Součka! o začetkih sinhronizacije, ateljejih Triglav filma in snemanju pod odejo: Jurij Souček: In odpujsala sta domov.
- Slovenia.si – Jurij Souček: slovenia.si.
- SiGledal – Jurij Souček; vir fotografije Mankice Kranjec: sigledal.org.
- Video Art – podatki o podjetju in ponudbi sinhroniziranih risank: videoart.si.
- Studio Ritem – zgodovina: studioritem.com.
- Studio Ritem – fotografija studijskega okolja: uradna Facebook galerija Studia Ritem.
- Delo – sodobni produkcijski postopek v Studiu Ritem, 2011: Sinhronizacija risank v slovenščino.
- Joker 115 – Sinhroni sen, nastajanje slovenske različice Čudežnega potovanja, februar 2003: joker.muzej.si.
- 24ur – Neverjetni kot prvi Disneyjev celovečerni animirani film, sinhroniziran v slovenščino: 24ur.com.
- 24ur / PRO PLUS – začetek paketa POP NON STOP 1. septembra 2011 in POP OTO kot prvi slovenski celodnevni sinhronizirani otroški program: POP NON STOP je končno tu!.
- Uporabna stran – začetek oddajanja Minimaxa v Sloveniji novembra 2011; ob začetku približno 90 % programa sinhroniziranega v slovenščino: Minimax – televizijski program za otroke in mladino.
- 24ur – POP OTO in Studio Ritem, natečaj za slovenski glas Mie: 24ur.com.
- Bibaleze / POP OTO – podatki o natečaju Mia išče svoj glas: 1.350 prijavljenih kandidatk, 10 finalistk in povabilo na avdicijo v Studio Ritem: Znane so finalistke natečaja Mia išče svoj glas!.
- 24ur / POP OTO – finalistke natečaja Mia išče svoj glas in uporabljeno slikovno gradivo: VIDEO in FOTO: Katera finalistka bo izbrana za Mio?.
- Delo – Pia Prezel, Kako dolgo bomo še govorili slovensko?; jezik, avdiovizualni prevodi in umetna inteligenca: delo.si.
- Arhivske fotografije in filmsko gradivo: Wikimedia Commons, Slovenska kinoteka, Baza slovenskih filmov, SiGledal, Delo, POP OTO in Studio Ritem. Pri posameznih slikah je vir naveden neposredno ob gradivu, kjer je znan.
